02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Helikopterski starši

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Ko sem hodila po portugalskem Caminu sem v enem od prenočišč spoznala Portugalko, s katero sva se veliko pogovarjali o materinstvu in ugotavljali, kako težko je pri nadzorovanju otroka najti pravo mero. Otroci potrebujejo tudi nadzor, toda koliko ga mora biti, je velika neznanka. Skupaj z rojstvom otroka se staršem vedno »rodi« tudi strah, ki ga prej niso poznali. Strah pred tem, da se bo ljubemu nebogljenemu bitju kaj zgodilo. Začne se s prvim otrokovim vdihom in celo še prej ter se nikoli ne konča. Saj poznate tisto »modro misel«, da otrok ostane »otrok«, dokler so starši živi, kajne?  Kdaj biti zraven in gledati in kdaj se umakniti? Kdaj otroka spremljati čez cesto in kdaj mu zaupati, da zmore to varno storiti sam? Kdaj mu prvič dati v roke nož, da si sam odreže kos kruha? In kdaj ga v kopalnici pustiti, da se okopa povsem sam? In nenazadnje kdaj ga pustiti da gre na zabavo, ki bo trajala dolgo v noč ali mu dovoliti da prespi pri prijatelju ali prijateljici? Na vsa ta vprašanja morajo starši poiskati odgovor za vsakega otroka posebej. Tudi to, kdaj mu dovoliti, da povsem sam odpelje avto z varnega domačega dvorišča, ni lahka odločitev.

 

V živalskem svetu izgleda vse tako lahko. Živali nagonsko vedo, kdaj je treba mladiča »izpustiti«. Mi ljudje pa ne. Sama sem te odločitve doživljala kot hudo stisko, saj sem vedela, da moram otroku omogočiti svobodo, hkrati pa mi je bilo jasno, da je dovolj sekunda, da se zgodi kaj hudega. Nikoli namreč ne veš, kaj se v otrokovi glavi dogaja in kako razmišlja in koliko je v ključnih situacijah zbran in pozoren na morebitne nevarnosti. Nezanemarljiva pa je pri tem tudi vloga drugih ljudi in dogodkov, saj varnost otroka ni nikoli odvisna samo od njegove previdnosti.

 

Ko sem se zadnjič peljala v službo, sem opazovala starše, ki zjutraj pripeljejo v šolo otroke. Vsi so ustavljali tik pred vhodnimi vrati v šolo. In enako storijo spet, ko je konec pouka. Morda otroci prav zaradi tega potrebujejo toliko nadzora, ker nimajo izkušenj. Izkušenj pa nimajo zato, ker jih odrasli zanje s pretiranim nadzorom prikrajšamo. Ja, meni je lahko govoriti, saj so moji otroci že odrasli, če pa se spomnim nazaj, pa sem bila tudi jaz takšna, da sem želela otroku prihraniti težave in težke odločitve. Še posebej mame smo pogosto take in tudi »spuščanja« se moramo naučiti. Če bi se še enkrat soočila z materinstvom, bi se zagotovo poskusila držati malo bolj nazaj in se trudila malo bolj sprostiti v starševski vlogi.

Kdo so helikopterski starši?

Pa poglejmo malo, kakšni so helikopterski starši in kaj počnejo. Morda boste v opisu prepoznali tudi kanček sebe. To pa ni nič slabega, saj ko ti nekdo postavi ogledalo in ko neko svojo lastnost v njem prepoznaš, lažje ukrepaš.

Stroka pojav, ko starši poskušajo za vsako ceno zaščititi svojega otroka, imenuje »helikoptersko starševstvo«, saj starši bdijo nad vsemi aspekti otrokovega življenja kot policijski helikopter, ki vidi vse, podnevi in ponoči. Logično, otrokom želimo dobro, a »dobrega« je lahko hitro preveč?

 

V knjigi Helikopter Eltern (Starši helikopterji) avtor Josef Kraus ugotavlja, da je prezaščitniških deset do petnajst odstotkov staršev. Razdelil jih je v tri skupine: bojne, transportne in reševalne helikopterje. V prvo skupino po njegovem mnenju sodijo tisti, ki hočejo svojega otroka za vsako ceno nadzorovati in ga »programirati«. Sedijo pri vsaki domači nalogi, da le ne bi bilo kakšne napakice. Ko gre kaj narobe, intervenirajo v šoli, tudi z odvetnikom, če ne gre drugače. V drugo skupino uvršča tiste, ki otroke prevažajo od dejavnosti do dejavnosti, v tretjo pa uvršča tiste, ki takoj, ko gre kaj narobe, organizirajo dodatno pomoč. 

Helikopterski starši pretiravajo z nadzorom

Ker starši pretirano skrbijo, da se otroku ne bi bilo treba soočiti s težkimi izkušnjami in težijo po pretirani zaščiti, začnejo otroka omejevati na vseh področjih. Otrok se zato počuti prikrajšanega za nove izkušnje, predvsem pa omejenega. Zaradi tega se lahko zateče k laganje, uporništvu ali pa se zapre vase. Dobi lahko občutek, da je slab in nesposoben in da mu starši ne zaupajo. Želi pa si biti velik in samostojen, medtem pa starši z njim ravnajo, kot da je majčken in nesposoben. Ker se to nadaljuje tudi kasneje, ko je otrok starejši in se postopno osamosvaja, se začnejo krhati odnosi in na koncu sta razočarani obe strani. Otrok meni: »Ne zaupajo mi. Nadzorujejo me. Ne pustijo mi odrasti. Vtikajo se vame.« Starši pa dobijo občutek: »Nekoristni smo. Otrok nas ne mara. Ni nam hvaležen. Drugi mu pomenijo več kot mi.«

Helikoptersko starševstvo je naporno. Tako starše kot otroke omejuje in jim jemlje svobodo.

Helikopterski starši so starši, ki otroku ne pustijo nobene samostojnosti in kot taki so zelo naporni, saj se vtikajo v vse. Odločajo, kaj bo otrok oblekel, s kom se bo družil, kam bo šel, katere dejavnosti bo obiskoval in celo kaj bo postal ko bo »velik«.


Helikopterski starši imajo dobre pomočnike, ki na njihov račun tudi prav dobro služijo. Ure z gps-om jih obveščajo o tem, kje se v določenem trenutku njihov otrok nahaja, telefoni s katerimi v nedogled preverjajo kje je otrok, kaj počne in kdo je z njim. Telefonske in računalniške aplikacije preko katerih izvedo za slabo oceno, ali dobro, še preden za njo izve otrok v šoli.   

           
Ti starši pogosto pričakujejo same petice. In štirica je že slaba ocena, ko pa prinese domov trojko pa seveda potrebuje že inštuktorja, psihoterapevta ali kakšno drugo strokovno pomoč. Prav zaradi visokih pričakovanj in pretiranega zaščitništva so ti starši pogosto v konfliktu z učitelji, jih izpisujejo iz šol, če je otrok še naprej »nedovoljuspešen« pa eksperimentirajo s programi in alternativnimi oblikami šolanja.

Otroci niso iz »cukra«

Otroci morajo biti kdaj premočeni do kože. Njihove hlače morajo biti kdaj umazane in raztrgane. Iz nosa jim mora kdaj viseti smrkelj, na katerega so v svoji vnemi raziskovanja življenja in igre povsem pozabili in ga nazadnje obrišejo kar v rokav svoje majice. Da potolčenih kolen in popraskanih komolcev sploh ne omenjam. Zanimiva izkušnja bo tudi, če bo otrok kos kruha, ki mu je padel na tla, pobral, popihal in pojedel in če ga bo kdaj prezeblo do kosti ali če bo moral iz svoje žepnine plačati zamudnino, ker knjige ni pravočasno vrnil v knjižnico.

 

Pa da ne bo pomote – nuditi otroku izkušnje preprostega življenja ne pomeni zanemarjanja otroka in njegovih potreb. Kakor pretirana zaščita, nadstandard in luksuz ne pomenita zadovoljevanja otrokovih najpomembnejših potreb, kot starši pogosto zmotno mislimo.

 

Dragi starši. Če ste se v mojem prispevku prepoznali, se nikar ne jezite name. Ne kažem na vas, ker vas niti ne poznam. Napisala sem zgolj nekaj dejstev, ki kažejo na to, da starši včasih v pretirani skrbi za otroka res pretiravamo. Ne želim niti reči, da je otroke potrebno prepustiti ulici ali povsem samim sebi. Želela sem opozoriti, da nobena skrajnost ni dobra. In najtežje je najti tisto pravo mero. Vem. Sem izkusila na lastni koži.

Mojca Klug, profesorica