02 2345 100

Moja košarica

Moja košarica

0,00 €
Skupaj:
Ajdine koristne informacije

Čas pustnih norčij je za nekatere ljudi čas velike stiske

 Zapisala: Mojca Klug, profesorica defektologije

Moram vam priznati, da o strahu pred klovni ne vem prav veliko. Ker smo ravno v pustnem času, sem se odločila, da za vas raziščem, kaj je strah pred klovni, kdaj in kako se kaže, zakaj nastane in kako lahko človeku s to težavo pomagamo. Morda bodo po branju tega članka tisti, ki jim je v družbi klovnov neprijetno, spoznali, da niso edini s to težavo, tiste drugi pa ozavestili, da vsi ne uživajo v času pustnih norčij in to spoštovali.

Kaj je coulrophobia?

Strah pred klovni sodi med tako imenovane fobije. Na Wikipediji piše, da beseda fobija izhaja iz grške besede φόβος (fobos), ki pomeni strah in da je to vrsta anksioznostne motnje, ki se izraža kot močan in vztrajen strah pred nekim predmetom, okoliščinami ali situacijo, običajno nesorazmeren z dejansko ogroženostjo.

Obstaja veliko različnih fobij. Ljudje se bojijo marsičesa, zaprtih prostorov, pajkov, višine,… pa tudi klovnov. Slednji, strah pred klovni, se imenuje coulrophobia, srečali pa boste lahko tudi zapis koulrofobija. Neuradna poslovenjena različica pa je kar klovnofobija, vendar te besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na spletu nisem našla.

Čeprav se nam zdi, da je ta težava nekaj oddaljenega, skoraj neresničnega, pa je prav, da vemo, da ni izmišljena in da v resnici obstaja. Morda celo čisto blizu nas in pogosteje, kot si mislimo. Lahko da se z njo spopada nekdo, ki ga poznamo in za katerega menimo, da je pogumen in močan. Slavni »pirat s Karibov« Johnny Depp in igralec Daniel Radcliffe, ki je oživil lik Harrya Potterja, sta dva na videz nepremagljiva filmska lika, ki v zasebnem življenju trpita zaradi strahu pred klovni.

Zanimivi so izsledki raziskave, ki so jo leta 2008 opravili na univerzi v Sheffieldu v Veliki Britaniji (vir: https://sites.psu.edu/siowfa15/2015/09/16/why-are-we-afraid-of-clowns). Ti so pokazali, da klovni med otroki niso tako zelo priljubljeni, kot bi mislili. V raziskavo je bilo vključenih 250 otrok starih od štiri do 16 let. Raziskovalci so ugotavljali, kako so jim všeč poslikave na zidovih pediatričnih klinik. Ugotovitev je bila, da otroci na splošno ne marajo klovnov in da se nekaterim zdijo grozljivi.

Na slovenski spletni strani  https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=10555524 zaskrbljena mama piše:
»Moja hčerka je stara skoraj 9 let in nimam nobenih težav z njo, niti jih nikoli nisem imela, ni bila nikoli psihično ali kako drugače zlorabljena, niti travm ni imela nikdar zaradi ničesar, kar bi doživela, z možem sva ji in ji nudiva lepo otroštvo, je pridna, pomaga skrbeti za mlajšo sestrico ... je pa problem nekje drugje ...
NA SMRT SE BOJI KLOVNOV. Ko gremo slučajno po mestu se zajoče ko vidi tistega klovna pred McDonaldsem, šli smo tudi že v cirkus in smo morali pri priči ven, saj ni zdržala notri, začela je jokati, težko dihati in ihteti, ob nekem drugem obisku klovna v šoli pa sem jo morala priti iskat ... po predstavi se ni ganila s stola, brez besed je sedela in gledala v prazno, takrat smo jo tudi prvič peljali do psihoterapevta, da bi ugotovil vzrok težav, pa ga ni našel. Nikoli ni gledala filmov z groznimi klovni ali kaj podobnega, izvora strahu ne najdemo :'(
Ima LEPO PROSIM kdo podobno izkušnjo in bi vedel kaj več o tem? Tako rada bi ji pomagala pa ji ne morem in ne znam, vse je tako težko, samo da vidi kako sliko kje je vse narobe .... prosim za pomoč, hvala!«

Nekateri ljudje, ki ji odgovarjajo, priznavajo, da tudi njim, če vidijo klovna, postane zelo neprijetno.

Kako težavo prepoznamo?

Obstajajo različni dejavniki, ki povzročijo, da se znaki pojavijo. Pri večini oseb, ki se bojijo klovnov, se to zgodi, če klovna srečajo oziroma se z njim neposredno soočijo. Pri drugih pa je dovolj, da ga vidijo na televiziji ali samo na sliki. Pri nekaterih zadostuje, da o klovnih berejo ali če klovne kdo omeni.

Znaki se lahko izražajo različno intenzivno, od blagih znakov, kot je na primer neprijeten občutek v trebuhu, do hudega napada panike in celo omedlevice.

Najpogostejši znaki so:

  • sprememba razpoloženja,
  • občutek strahu, ki se lahko kaže kot strah, nervoza, čuden občutek v trebuhu,
  • potenje,
  • slabost in siljenje na bruhanje, v redkih primerih tudi bruhanje,
  • tresenje posameznih delov telesa ali celega telesa,
  • občutek mravljinčenja,
  • suha usta,
  • pospešeno bitje srca,
  • hiter padec krvnega tlaka
  • težave z dihanje (spremeni se ritem in globina dihanja),
  • jokanje ali celo kričanje,
  • močan občutek ogroženosti z napadom panike,
  • lahko omotica ali omedlevica.

Človek, ki se boji klovnov, lahko ob srečanju z njimi, popolnoma izgubi nadzor nad samim seboj, nad svojim vedenjem in čustvi in se želi čim prej umakniti.

Zakaj se nekateri bojijo klovnov?

Strah pogosto izvira iz neke negativne, travmatične izkušnje. Močno je povezan tudi s posameznikovo domišljijo. Maska klovna je zaradi močnih in pretiranih ličil že sama po sebi videti groteskna, poleg tega zakriva mimiko obraza. Pogosto ne vključujejo premikanja ust, zato se zdi, da glas prihaja od nekod drugod. Skupaj z masko se velikokrat spremeni tudi obnašanje. Klovni se nemalokrat vedejo neprimerno glede na družbene norme, kar lahko zbuja v opazovalcu občutek nelagodja.

Mitja Perat, (vir:  https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/strah-pred-maskami-spominjajo-na-cloveka-pa-vendar-je-z-njimi-nekaj-narobe/331125), direktor Inštituta za razvoj človeških virov pravi: "Maske nas poleg neprepoznavnosti nosilca 'oropajo' tudi za celo vrsto informacij, ki jih razbiramo v mimiki obraza v komunikaciji, večinoma povsem nezavedno. Ravno mimika je tista, po kateri se orientiramo, saj ves čas predelujemo informacije o skladju med besedno in nebesedno komunikacijo, več informacij o čustvenem stanju in razpoloženju dobimo iz same mimike in tona govora kot pa iz vsebine povedanega. To lahko povečuje občutek negotovosti, saj so čustva nekako skrita za masko, s tem pa morda tudi namera."

Bistveno je, da nekaj, kar se zdi odraslemu popolnoma sprejemljivo in razumljivo, ker ve, da se pod masko skriva običajen človek, lahko v istem trenutku pri otroku povzroči travmatično izkušnjo, ki si jo bo morda zapomnil za celo življenje.

K vsemu skupaj veliko doprinesejo še razni mediji, ki like klovnov prikažejo v slabi luči, na primer v grozljivkah in kriminalkah. Gre za tako imenovano idejo Trojanskega konja, ko se nekaj povsem običajnega in nenevarnega uporabi za to, da pri ljudeh povzroča občutek strahu in groze. Kar nekaj k strahu pred klovni dodajo še posamezniki, ki se preoblačijo v klovne in se pojavljajo na nenavadnih samotnih krajih, kot se je to tudi pri nas dogajalo pred nekaj meseci.

Pomoč in zdravljenje

Dobro je, če se oseba, ki se boji klovnov, posvetuje s strokovnjakom, psihologom. Še posebej pomembno je to pri otrocih, saj le-ti še nimajo razvitih mehanizmov in izkušenj, da bi si lahko pomagali sami. Najbolj pomembno je, da o svojem strahu spregovorijo in da imajo zaupno osebo, ki jim bo pripravljena prisluhniti in njihovega strahu ne bo omalovaževala.

Pri vseh fobijah je ena od možnosti ta, da se človek izogiba situacijam, v katerih doživlja neprijetne in pretirane občutke strahu. Beg je tudi najbolj naravna reakcija človeka, kadar se človek počuti ogroženega. Včasih pa se je takim situacijam težko v celoti izogniti, saj so del vsakdana ali se pojavljajo nenapovedano. Oseba zato nikoli ne ve, kdaj se bo morala z njimi soočiti, ker se ne bo mogla pravočasno izogniti. Zaradi tega je za osebo, ki trpi za fobijo, priporočljivo, da se odloči za strokovno pomoč in zdravljenje.

Kadar pri otroku opažamo strah pred klovni, je prvo pravilo, da ga ne smemo siliti v srečanje s klovnom. Tudi prepričevanje, da je njihov strah pred klovni neosnovan in nesmiseln, ne bo vodilo k rešitvi. Otrok bi se utegnil zapreti vase in dobiti občutek, da ga odrasli ne razumejo in da so edini na svetu, ki imajo to težavo. Predstavljajte si, da vsi ljudje nekaj počnejo, vi se pa tega bojite. Kakšen občutek bi dobili? Kakšna bi bila vaša samopodoba? Se ne bi počutili drugačne, če bi se vsi okoli vas našemili v  klovne in se zabavali, vi pa se zaradi strahu in groze pred njimi zaprli v sobo in čakali, da končno mine pustni čas?

Starši bodo veliko naredili, če bodo otroka, ki se boji klovnov, ali česarkoli drugega, opolnomočili. To pomeni, da jih bodo naučili tehnik sproščanja, kot so razne dihalne tehnike, tehnika EFT, izgovarjanje neke afirmacije, na primer: »Nič se mi ne bo zgodilo. Počutim se varnega.« ali kaj podobnega.

Nekaj predlogov v zvezi s tehnikami sproščanja lahko najdete na spletnih straneh:

 

Ena od možnosti za pomoč je soočenje oziroma izpostavljenost, ki pri otrocih najlažje poteka preko igre.

Starši lahko otroku, pri katerem opažajo blažje znake strahu pred klovni, pomagajo na nevsiljive načine. Najprej se o tem z otrokom zgolj pogovarjajo. Otroku prisluhnejo in mu pokažejo, da ga razumejo. Otroku lahko pripovedujejo o lastnih izkušnjah, morda priznajo da so se tudi oni v otroštvu česa bali in kako so strah premagali. Otroku, ko je pripravljen, berejo ali pripovedujejo zgodbice, v katerih nastopa prijazen in dobronameren klovn, ki pomaga ljudem ali živalim.

Starši se morajo zavedati, da je pomoč pri tovrstnih strahovih dolgotrajen proces, zato morajo biti potrpežljivi. Na naslednji nivo lahko preidejo šele, ko začutijo, da je otrok pripravljen. To pa lahko traja mesece, celo leta. Vsako prehitevanje lahko uniči vsa dotedanja prizadevanja in spet bodo na začetku, poleg tega se lahko stanje še poslabša.

Ko lahko otrok brez kakršnegakoli znaka stiske posluša o klovnih, lahko poskusimo gledati risbice klovnov, nato šele risanke ali filme. Izbiramo vedno taka gradiva, v katerih so klovni prikazani v dobri luči.

Ena od možnosti je tudi, da se igramo klovne, tako bo otrok postopoma spoznal, da se pod masko skriva čisto navaden človek in da lik klovna ni nekaj nadnaravnega in nevarnega.  Tudi tu toplo priporočam postopnost in veliko mero potrpežljivosti s strani odraslih. Če tega ne zmorejo in če bodo otroka priganjali, lahko naredijo več škode kot koristi.

Ena od možnosti je, da otrok počasi preobleče enega od staršev v klovna. Pripomočki naj bodo ravno toliko stran, da se bo imel otrok v vsakem trenutku možnost odločiti, ali naj z dejavnostjo nadaljuje ali ne. Otrok na začetku samo obleče starša v pisano obleko in mu okrog vratu natakne volanček. Spremembe na glavi, predvsem na obrazu so na vrsti kasneje. Lasuljo si starš nadene šele takrat, ko mu jo otrok prinese in s tem pokaže, da je pripravljen na naslednji korak. Naslednji korak bo natikanje rdečega nosu iz penaste žogice. Starš naj se med maskiranjem obnaša povsem normalno in naj ne dela obraznih grimas ali spreminja načina običajnega govora. Obraz naj ga otrok poslika sam, ko (in če!) bo pripravljen. Nikakor za to »igro« ne uporabljajmo maske klovna, ki prekrije cel obraz!

Ker gre lahko pri fobijah za res hude, večini ljudi nerazumljive in nedojemljive stiske, vsekakor pred kakršnokoli dejavnostjo priporočam posvet s psihologom, ki bo ugotovil, kaj je vzrok za fobijo in predlagal ustrezne vaje oz. izvajal nadaljnje obravnave, če bo menil, da so le-te potrebne!

Ob koncu pa moramo si moramo priznati, da so klovni po večini vendarle dobrodušni možakarji, ki s svojo pregovorno nerodnostjo ali pa žonglerskimi spretnostmi prinašajo nasmeške na obrazke. Včasih za ščepec veselja zadoščajo že njihovi rdeči noski. To najbolje vedo mali bolniki in Rdeči noski.

 

Naslednji torek vam bom svetovala, kako motivirati otroka in mu pomagati, da bo prebral knjigo, ki jo mora prebrati za domače branje, pa čeprav ni vešč bralec in se mu branje upira.

Vabljeni!